Razstava Anemarije Bukovec v centru dnevnih aktivnosti
Na Gosposvetski 4 v Ljubljani si lahko do 5.9. 2016 ogledate razstavo Anemarije Bukovec.
Center je v poletnih mesecih odprt do 15 ure.
VABLJENI !!!
Anamarija Bukovec je bila rojena 28. 8. 1993 v Ljubljani. Že kot osnovnošolka je obiskovala slikarsko šolo pri Tugu Sušniku, ki jo je zaradi odkritega umetniškega talenta štipendiral. V srednješolskih letih je napisala in ilustrirala otroški knjižici Kapljice odkrivajo svet ter Tinko in zima. Po končani Škofijski klasični gimnaziji je začela študij na oddelku za likovno pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. V času izobraževanja sodeluje mednarodnih in skupinskih razstavah, ex-temporih in delavnicah. Lani je ilustrirala zgodbo Alenke Camloh Mrđenović z naslovom »Božič, tokrat pravi«. V študijskem letu 2014/2015 je postala prejemnica štipendije za nadarjene, ki jo podeljuje Mestna občina Ljubljana. V prostem času se ukvarja tudi z ilustracijo, kiparstvom, keramiko in grafiko, poleg tega pa je tudi športnica in glasbenica.
Letos je začela sodelovati z društvom Kralji ulice, v okviru katerega vodi likovne delavnice in svoje risbe mesečno objavlja v istoimenskem časopisu. Kralji ulice ji tako v zadnjem času predstavljajo celostni motiv in razlog za samospraševanje – iz tega se je rodila tudi ta razstava, ki vodi v zakulisje človekovega doživljanja.
**************************
Navzven želimo ljudje sami sebe predstaviti v čim lepši luči. Večinoma. Navadno to pomeni, da si prizadevamo svojo zunanjo podobo opremiti z vsemi karakteristikami všečnega, da drugim ugaja. Slednje pa se večinoma zgodi samo takrat, ko smo bolj ali manj zliti s pričakovanim splošnim mnenjem, vrednotami, običaji, potrebami, izobrazbo, religijo ...
Moji avtoportreti predstavljajo niz zrcal, v katera sem ujela odslikave – po svojih izkušnjah najpogostejša notranja prepričanja posameznikov in najpogostejše reakcije – na brezdomstvo. Jeza, strah, pomilovanje, posmeh, gnus, nerazumevanje, brezbrižnost ...
Odeta v vsa ta najosnovnejša čustva sem se soočila s svojo podobo in tudi s stisko. Razmišljam, da bi se vsak človek, ko sodi druge, moral najmanj videti, kako v tem svetu svojega prepričanja izgleda - tudi navzven, in se na tej točki (samo)oceniti, prevetriti lastno lestvico samopravičnosti, se ponovno (samo)prevprašati, pregledati svojo “sodno zbirko”.
Vsakdanje življenje mi reflektira, da lahko en sam izraz na obrazu daleč preseže vse še tako prefinjeno oblikovane misli, želje in besede. Ob pogledu na svoje upodobljene grimase se vsakič znova zavem, da mi je moj obraz veliko ljubši, ko je nasmejan.
Anamarija
Center je v poletnih mesecih odprt do 15 ure.
VABLJENI !!!
Anamarija Bukovec je bila rojena 28. 8. 1993 v Ljubljani. Že kot osnovnošolka je obiskovala slikarsko šolo pri Tugu Sušniku, ki jo je zaradi odkritega umetniškega talenta štipendiral. V srednješolskih letih je napisala in ilustrirala otroški knjižici Kapljice odkrivajo svet ter Tinko in zima. Po končani Škofijski klasični gimnaziji je začela študij na oddelku za likovno pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. V času izobraževanja sodeluje mednarodnih in skupinskih razstavah, ex-temporih in delavnicah. Lani je ilustrirala zgodbo Alenke Camloh Mrđenović z naslovom »Božič, tokrat pravi«. V študijskem letu 2014/2015 je postala prejemnica štipendije za nadarjene, ki jo podeljuje Mestna občina Ljubljana. V prostem času se ukvarja tudi z ilustracijo, kiparstvom, keramiko in grafiko, poleg tega pa je tudi športnica in glasbenica.
Letos je začela sodelovati z društvom Kralji ulice, v okviru katerega vodi likovne delavnice in svoje risbe mesečno objavlja v istoimenskem časopisu. Kralji ulice ji tako v zadnjem času predstavljajo celostni motiv in razlog za samospraševanje – iz tega se je rodila tudi ta razstava, ki vodi v zakulisje človekovega doživljanja.
**************************
Navzven želimo ljudje sami sebe predstaviti v čim lepši luči. Večinoma. Navadno to pomeni, da si prizadevamo svojo zunanjo podobo opremiti z vsemi karakteristikami všečnega, da drugim ugaja. Slednje pa se večinoma zgodi samo takrat, ko smo bolj ali manj zliti s pričakovanim splošnim mnenjem, vrednotami, običaji, potrebami, izobrazbo, religijo ...
Moji avtoportreti predstavljajo niz zrcal, v katera sem ujela odslikave – po svojih izkušnjah najpogostejša notranja prepričanja posameznikov in najpogostejše reakcije – na brezdomstvo. Jeza, strah, pomilovanje, posmeh, gnus, nerazumevanje, brezbrižnost ...
Odeta v vsa ta najosnovnejša čustva sem se soočila s svojo podobo in tudi s stisko. Razmišljam, da bi se vsak človek, ko sodi druge, moral najmanj videti, kako v tem svetu svojega prepričanja izgleda - tudi navzven, in se na tej točki (samo)oceniti, prevetriti lastno lestvico samopravičnosti, se ponovno (samo)prevprašati, pregledati svojo “sodno zbirko”.
Vsakdanje življenje mi reflektira, da lahko en sam izraz na obrazu daleč preseže vse še tako prefinjeno oblikovane misli, želje in besede. Ob pogledu na svoje upodobljene grimase se vsakič znova zavem, da mi je moj obraz veliko ljubši, ko je nasmejan.
Anamarija
Ni komentarjev: