Branimira Sever

FB
profil

FB
stran

Svojo prvo pravo usnjeno torbo sem izdelala pri trinajstih. Iz očetovega črnega usnjenega suknjiča, uf, kako je bil vesel. Rdeče šive je imela – podarila sem jo sošolcu, sošolki pa kosmato bisago iz ostankov lisičjih kožic. Še dolgo jo je nosila.

Obsedenost z naravnim usnjem mi je menda vrojena. Usnjen minič in kosmat telovnik, krilo iz pisanih usnjenih krpic, pas za fotra, prva denarnica za življenjskega sopotnika, torbice, malhe in bisage za prijateljice, denarnice in kozmetične torbice za njihove mame, obeski za ključe za očete..

Pri delu z naravnimi kožami sledim tradicionalnim tehnikam izdelave. Šivalnega stoja ne uporabljam, kakšnega drugega pa tudi ne, rada se družim s kleščami, šilom, škarjami in iglo, pa seveda z lepilom, ki je pravi balzam za dihalne poti.

V rekreativne namene zlorabljam konopljo, tekstil, bombažno, volneno in svileno prejo, ki jim s pomočjo šivanke in pletilk spremenim obliko v vsakršne vagabundske malhe in bisage, šale, kape, rokavice...; maturantskih oblek iz moških robčkov pa ne izdelujem več.